Prazniki so veliko več kot le tradicija. Otrokom pomagajo razvijati občutek povezanosti z naravo, letnimi časi, skupnostjo in samim seboj. Posebej predstavljamo Praznik svetilk ob Martinovem.
Zemlja ima 5 podnebnih pasov, kjer se odražajo razlike v rastlinskem in živalskem svetu ter vremenu, glede na kot delovanja sončnih žarkov na površino. Mi živimo v zmerno toplem pasu našega planeta, kjer se odvijejo 4 letni časi v toku enega leta;
Iz tega lahko sklepamo, da praznujemo “odnos med Soncem Zemljo”. Če smo slikoviti lahko rečemo, da je toplota in življenje ter vegetacija pri nas, odvisna od tega ali sonce gleda zemljo malo bolj ali malo manj postrani.
Ta odnos oziroma komunikacija se odraža skozi letno kroženje zemlje okrog sonca, s posebnimi točkami prehoda, vedno v novo del krožne poti kot: pomladno in jesensko enakonočje ter poletni in zimski solsticij, ki služijo kot točke, kjer se običajno umestijo največji prazniki v vseh kulturah. Naše preživetje je odvisno od globljega razumevanje in pravilne povezanosti z letnimi časi, na katere vpliva moč delovanja sončevih žarkov in posledično vpliva na pridelavo hrane, način življenja in preživetje.
V duhovnem smislu pa zemlja ne kroži okrog sonca po isti krožnici ampak evolvira v spirali.
Prav ta odnos sonca do zemlje so ljudje opažali in praznovali že iz pradavnine. Z razvojem zavesti človeka se praznovanja spreminjajo. Zato je Sonce predstavljalo in še predstavlja najvišjo Božansko silo. V antropozofiji izhajamo iz prepričanja, da je Kozmos in s tem tudi Zemlja voden iz strani višje zavesti in ima zavestnega kreatorja.
V kolikor se človek s svojim napačnim, neetičnim delovanjem vmeša v te procese, se ta občutljiv odnos med Soncem in Zemljo poruši in posledice so še trenutno nepredstavljive, ker človek uničuje Zemlji njeno kožo oz. oblačilo, ki jo ščiti pred mogočnimi božanskimi silami, ki prijahajo iz sonca.
Razumevanje sodobnega človeka je postalo omejeno, ker je priklenjeno le na zunanjo materialno pojavnost (znanstvene razlage) in izgublja intuitivno povezanost s prikritimi dogajanji v naravi in na nebu. Izgublja povezanost z vso modrostjo (z Božanskim), ki stoji za temi fenomeni in vplivi na človekovo življenje. Sodoben človek se trudi razumeti, a žal to dela samo na materialnem nivoju, ki je samo en del celotne zgodbe in ne vidi celote.
Lahko se vprašamo: Ali iščemo odgovore na pravem mestu? Zakaj sodoben človek izgublja občutek za naravo, letne čase, živali, rastline in sočloveka, celo za lastnega otroka? Ne rečem, da nimamo znanja lahko pa trdimo, da nimamo več pravega občutka in posledično ne zmoremo pravilno ravnati.
Evolucija človeštva in človeka: Steiner razlaga, da je prazgodovinsko intuitivno zavest človeka (starih civilizacij) nadomestilo razumsko spoznavanje, ki lahko le preko mišljenja in opazovanja, zavestno spoznava tudi skrite – duhovne vidike stvarstva poleg zunanje materialne pojavnosti. Napočil je čas, ko je to edina naravna nadaljnja pot razvoja človeštva.
Otrok: Dokler se v predšolskem otroku ne začne vedno bolj prebujati mišljenje, to je v času menjava zob in potem občutno po 12 letu, je majhen otrok še direktno (intuitivno) povezan z duhovnim svetom, podobno kot stara ljudstva in ga občuti ter zaznava na nezavednem nivoju. Ko se prebudi sposobnost za zavestno mišljenje, se za otroka/človeka zatemni intuitivno zaznavanje in vpogled v duhovni svet. Okno in vrata v duhovni svet se zaprejo in človek ostane nekako zunaj duhovnega, zato si mora s svojimi zavestnimi silami prizadevati, da najde ponovno povezanost, neko novo pot do duhovnega. Zato si v waldorfski predšolski pedagogiki zavestno prizadevamo, da ne spodbujamo otroka k prezgodnjemu razvoju zavestnega mišljenja. Otroku dopustimo njegov naravni čas otroštva, ko je še intuitivno povezan duhovnim svetom in lahko sanja, živi v domišljijskem svetu in se prosto igra, saj takšno stanje otrok nujno potrebuje za pravilen in zdrav fiziološki razvoj organov in nevrološkega sistema.
Prav v o tem govori globoka arhetipska napetost Zgodbe o raju, kjer človek pridobi zavest, izgubi pa prvotno nedolžnost.
Otroci imajo še odprt nevrološki sistem zaznavanja in občutijo vso živost in modrost sveta. Na duševnem in duhovnem nivoju še niso obremenjeni z določenimi miselnimi vzorci in programi (zavistjo, lažmi, prepričanji ipd.). Zato so otroci čisti in nedolžni, ker še niso jedli sadeža iz drevesa spoznanja. Poleg tega da zaznavajo svet, ki je skrit za vsemi pojavi: letnim časom, praznikom, ptico, rožo, drevesom, itd. Oni tudi vidijo nekako skozi nas, občutijo naše dejansko emocionalno stanje, čutijo našo pristnost ali smo prisebni in resnični.
Zato moramo praznike na novo ozavestiti in praznovati tako, da lahko naredijo prazen prostor v duši in:
*Salutogeneza je pristop k razumevanju zdravja, ki se ne osredotoča predvsem na bolezni, težave in primanjkljaje, temveč na dejavnike, ki zdravje ohranjajo, krepijo in spodbujajo.
Pojem je razvil sociolog in zdravnik Aaron Antonovsky. Izhajal je iz vprašanja: Kaj človeku pomaga, da kljub vsakodnevnim obremenitvam ohranja zdravje, notranje ravnovesje in dobro počutje skozi celo življenje?
V ospredju salutogeneze so:
V Waldorfskem vrtcu lahko te dejavnike zelo naravno razvijamo skozi vsakodnevno življenje, igro, umetniške dejavnosti, naravo in tudi praznovanjem letnih praznikov.
V povezavi s praznovanjem praznikov v Waldorfskem vrtcu zasledujemo načrtovanje in izvedbo praznika s tremi temeljnimi elementi salutogeneze.
Antonovsky je izpostavil tri pomembne sestavine občutka koherence oziroma življenjske povezanosti.
Elementi in pomen v Waldorfskem vrtcu:
Ti trije elementi skupaj pomagajo otroku razvijati občutek notranje stabilnosti in zaupanja v življenje, ki se kasneje v odraslosti in starosti, kaže kot odpornost in zmožnost hitrega okrevanja.
Zakaj je praznovanje praznikov salutogeno?
Praznovanje praznikov v Waldorfskem vrtcu ni namenjeno zgolj ohranjanju tradicije, temveč ustvarjanju novih doživetij, ki otroka povezujejo s samim seboj, drugimi ljudmi in naravo.
Skozi praznike otrok doživlja:
Bistvo salutogeneze v Waldorfskem vrtcu je, da otroku ne ponujamo samo dejavnosti, temveč ustvarjamo življenjsko okolje, v katerem lahko razvija svoje telesno, duševno, čustveno in socialno zdravje.
Otrok, ki se počuti varnega, sprejetega, povezanega in sposobnega, razvija temelje za zdravo in uravnoteženo življenje.
Salutogeni učinek ne nastane samodejno zaradi praznika ali dejavnosti, temveč predvsem zaradi načina, kako ju vzgojitelj pripravi in izvede – z občutkom za otrokove potrebe, razvojno stopnjo in doživljanje kot prostovoljnost, ker otrok posnema, odrasli mora biti posnemanja vreden zgled.
Pri tem pa je ključno tudi sodelovanje staršev in njihovo razumevanje procesa ter usklajeno delovanje tudi doma, drugače lahko pozitivni učinek programa vrtca in prizadevanj vzgojiteljev precej razvodeni.
Waldorfski vzgojitelj se ukvarja z zavestnim raziskovanjem duhovnega/skritega ozadja praznikov in pravega načina, da to približa z ustreznem načinom majhnim otrokom.
Vsak praznik že tradicionalno izhaja iz svojega globokega sporočila, ki ga izrazimo skozi določene simbole in arhetipe. Bolj kot razumemo ozadje, lažje praznik oblikujemo po svoje in smo pri tem bolj kreativni in svobodni.
Simboli ali prispodobe ter arhetipi, ki jih uporabljamo morajo biti resnični in premišljeni ker imajo veliko moč.
Kaj je simbol?
Simbol je znak, predmet, podoba ali dejanje, ki v prenesenem pomenu predstavlja še nekaj drugega in pomaga izraziti ideje, vrednote, čustva in prepričanja.
Kakšna je razlika med simbolom in arhetipom?
🌳 Na primer: drevo je lahko simbol življenja, medtem ko je drevo življenja tudi arhetipska podoba, ki se pojavlja v številnih kulturah in predstavlja povezanost, rast in izvor življenja. Pojavlja se že v zgodbi o Ednu (rajski vrt): drevo spoznanja in arhetipski sadež spoznanja - rdeče jabolko, tukaj srečamo tudi arhetip kače itd.
Grimmove oz. ljudske pravljice so primer slikovitega podajanja visokih modrosti in vrednot skozi arhetipski jezik, ki mu rečemo tudi pra-slike, ki izhajajo še iz stare intuitivne zavesti človeštva. Žal so sodobnemu človeku skorja nerazumljive, otroci jih pa zelo dobro občutijo, ker še niso obremenjeni z razumsko presojo, stereotipi in vzorci. Vendar je potrebne pravi način, živa pripoved, da si otrok naslika svoje domišljijske predstave. Ekrani niso ustrezni medij.
☀️ Sonce – simbol svetlobe, energije in novega začetka, toplote. Arhetipsko pomeni najvišje božanstvo, Boga, Logos ali Kristusa.
❤️ Srce – simbol ljubezni. A je tudi arhetipsko pogum, lev ali središče duševnega in čustvenega življenja je tudi arhetip za notranje sonce Kristusa. In obratno, na primer lev je simbol za srce ali pogum.
🕊️ Golob – simbol miru. Bela ptica arhetipsko pomeni duha (svetega duha). Štorklja, ki prinese otroka, duhovni/višji človek prinese individualno dušo v ponovno inkarnacijo na zemljo.
😇 Angel – zaščita, individualna vez z duhovnim s svetom, naš višji (duhovni) jaz.
🤺 Junak, Vitez – predstavlja pogum, plemenitost, čast, premagovanje ovir in osebno rast.
⚔️ Železni meč – posebna moč, moč volje v duhu, moč (etične) misli, preseka nekaj škodljivega, ukroti zmaja (zle sile) itd.
👤 Senca (po Jungu): Predstavlja skrite, potlačene ali nepriznane dele naše duše.
🐍 Kača, Zmaj: Nezavedno, instinkt, modrost, transformacija:
🧝🏻 Palčki – zemeljske elementaren sile, ki skrbijo in uravnavajo rastlinski in živalski svet na zemlji. Sodijo v elementarna bitja, ki delujejo skozi minerale, vodo, ogenj in zrak.
🧙🏻 Modrec (starec, starka, predica, lovec, sel, … ) – predstavlja modrost, znanje, izkušnje in vodstvo po pravi poti.
🤰🏻 Mati (Mati Marija) – predstavlja skrb, zaščito, brezpogojno ljubezen, dajanje in ustvarjanje življenja, čistost.
🌹 Vrtnica – simbol ljubezni, lepote in skrivnosti, barva vrtnice lahko dodatno spremeni njen pomen.
🌼 Lilija – simbol čistosti, nedolžnosti in duhovnosti, v krščanski tradiciji je bela lilija posebej povezana z Devico Marijo in simbolizira čistost ter svetost.
Arhetipsko: Vrtnica pogosto izraža lepoto, ki vključuje tudi bolečino (cvet in trni), lilija pa lepoto, povezano s čistostjo in duhovnostjo.
Če ju razumemo skupaj, lahko predstavljata dve plati človekovega notranjega sveta: vrtnica – ljubezen in čustvenost; lilija – čistost in duhovnost.
Barve imajo tudi simbolni ali arhetipski pomen.
Pri pripravi praznika je pomembno da razlikujemo kakšna je razlika med ritualom in obredom?
Ritual je ustaljen način izvajanja določenih dejanj, ki se pogosto ponavljajo in imajo za človeka poseben pomen, daje občutek pomembnosti dejanja in varnosti. V dnevnem ritmu imamo z otroci določene rituale – dobre navade: umivanje rok z dišečo kapljico in obnašanje pri mizi, nega po Pikler, rajanje, pravljica ali ritual pred spanjem itd. Vendar ostaja takšen ritual v vsakdanjem (profanem) vzdušju.
Obred je običajno bolj formalno organiziran dogodek, ki ima določeno zaporedje dejanj s ponovitvami in močan simbolni pomen ter ustvari posebno sakralno vzdušje (duhovno, posvečeno, nad vsakdanjim). Praznik v vrtcu pa pripravi vzgojitelj že kakor obred in določene rituale dvigne na višji posebni nivo, s tem, da na primer izbere posebno pravljico, posebej lep in drugače se pripravi miza, v rajanju se vključi kaj novega in zapoje se posebne pesem ali pravi poseben nov ritual itd. Na ta dan se otroke obdari. Posebej lepo se pripravi prostor, oblačila, mizica letnih časov, poudarek na estetski pripravi prostora. Uporabi se cvetje s simbolnim ali arhetipskim pomenom, prav tako ustrezne barve, ki simbolizirajo in ustvarjajo ustrezno vzdušje.
Za svečano vzdušje praznika je pomembna je zelo dobra priprava vzgojitelja in smisel za podrobnosti:
Praznik svetilk je primeren za otroke iz Velikega gnezda, ki so že nad 3 leta in so na prehodu iz jaslic.
Priprava na praznik poteka v procesu z otroki vsak dan, vzgojitelji delajo in otroci se pridružijo po lastnih zmogljivostih:
Pri vseh praznikih je pomembno, da čim več izdelamo in pripravimo sami, z lastnimi rokami in ne kupujemo pripravljenih dekoracij. Izogibamo se vsemu kar ni naravni material, za praznovanja ni potrebno Zemlje še dodatno onesnaževati, saj s tem dosežemo kontra učinek praznika. Tudi hrana je lahko skromna, malo drugačna kot vsak dan, a iz domače kuhinje. Poudarek ni na hrani. Vedno se vprašamo, kaj je smisel in kaj je pomen naših dejanj.
Čas v katerem praznujemo Praznik svetilk je zaznamovan z naraščanjem teme in usihanjem dnevne svetlobe, otroci lahko zgodaj zvečer doživijo svetlobo zvezd in mesečino, narava se umirja, živahnost oktobrskega vrtiljaka barv, ki so se bohotile v drevesnih krošnjah izginja, dnevi so zastrti z meglicami.
Narava nas ne razvaja več s svetlobo in bujno rastjo rastlin, ki ju doživljamo v pomladanskem in poletnem času. Takrat našo pozornost pritegnejo barve, dišave, zvoki ptičjega petja, svetloba kot zunanja luč hrani naše čute in našo dušo.
Novembra nam narava ne ponuja takšnih spodbud. Razpoloženje je rahlo depresivno. Študije kažejo, da je to čas, ko zdravniki opažajo porast pojavljanja depresije pri ljudeh. Zunanje svetlobe ni in potrebno jo je poiskati v svoji notranjosti.
Svetloba svetilke žari v varnem ovoju, obodu svetilke in rahlo sije v zunanji svet. Ne gre za luč, ki je značilna za Božič, ko prižigamo odprte svečke in uživamo v postopnem širjenju odprte svetlobe na adventnem venčku. Svetilka je prispodoba notranje luči, ki jo moramo najti in iskati v času, ko zunanja svetloba usiha. Znameniti nemški pesnik, pisatelj in filozof Schiller je dejal: “Zemeljski jaz (lahko rečemo otrok), nosi svojo “duhovno luč” (plamen v svetilki) pred seboj. Ta luč je neke vrste ideal, človekovega individualnega bistva, lahko rečemo da je to človekova samobitnost. Tej luči človek sledi na poti svojega življenja. Ko opazujemo otroka, ki v temni noči nosi prižgano svetilko ne vemo natančno ali otrok nosi luč ali svetloba luči vodi otroka po njegovi poti.”
Poje se pesmica:
Jaz hodim s svojo svetilko
in moja svetilk z menoj.
Na nebu svetijo zvezde,
na zemlji svetimo mi.
Besedilo je zelo preprosto in nosi globoko sporočilo. Ter ponazarja pred tem opisan pomen, ki ga v svoji pojavnosti nosi svetilka. Na zemlji v tem času svetloba usiha, doživljamo temo in v to temo otroci in z njimi mi vsi skupaj nosimo luč, svetlobo. To ni naravna luč temveč je luč, ki jo človek kot bitje nosi v svoji notranjosti in jo deli drugim in postane prinašalec svetlobe. Hkrati pa na nebu svetijo zvezde – to je kozmična svetloba, ki nam prav tako daje občutek varnosti in stabilnosti. Ne glede na to, kaj se na zemlji dogaja, je ta kozmična luč (svetloba zvezd, lune) v temni noči, vedno prisotna. Le videti jo moramo.
Že stara poganska ljudstva so pozno jeseni, ko je se je dnevna svetloba krajšala, dolbla buče in druge plodove, ter v posebnih ritualih prižigala svetlobo v njih ter jih nosila v temno noč, kot znak zoperstavljanja temi in demonom noči. Ta praznik se je ohranil tudi v času pokristjanjevanja in se je najbolj ustalil in ohranil v Nemčiji. Tam tega praznika ne praznujejo samo v waldorfskih krogih (kakor pri nas), temveč je to splošen ljudski običaj. Dan, ko se ta praznik praznuje je 11. november, ki je hkrati tudi praznik Svetega Martina. Z likom Sv. Martina je povezanih veliko zgodb in legend, ki ga prikazujejo kot vojaka, ki je dobrotljivo podelil svoj plašč in ga podaril beraču. Gre za gesto človeške dobrotljivosti, ki je gotovo kvaliteta, ki notranjo luč v človeku dela vidno in jo tudi ustvarja. Veliki učitelji dobrotljivosti so naši majhni otroci, ki vsak dan darujejo drobne snovne in nesnovne darove (objem, nasmeh, dotik, kamenček, risbico, …)
V času pozne jesen najbolj očitno zaznavamo naravo v njeni materialni, mrtvi pojavni obliki. Nič ne raste, ni zelenja, ni listja, ni cvetja, ni barvitosti – zemlja je na nek način gola. Vidimo navidezno mrtva drevesa, kamnine, rjavo zemljo, travna ruša je rjavkasta, posušena. In če filozofi in znanstveniki govorijo o 4 osnovnih elementih, ki gradijo svet (voda, zemlja, ogenj, zrak) imamo v tem času možnost opazovati in doživljati element zemlje v vsej svoji pojavnosti. V vrtcu z otroci te zemeljske elemente uporabljamo. Gradimo palčje dežela in kraljestva in pri tem uporabljamo stare korenine, kamne, prazne palčje hišice, posušeno listje, mah, vse to kar je ostalo in obležalo na zemlji. Palčki so bitja, ki predstavljajo in so povezana z življenjsko energijo, ki v naravi omogoča rast, brstenje, kaljenje semen. V tem času delovanje teh bitij (te življenjske energije) ni vidno, saj semena v zemlji mirujejo in korenine rastlin počivajo. Ta življenjska energija, lahko rečemo palčki kot elementarna bitja so pozno jeseni in pozimi delujoča pod zemeljsko površino. Izkazovanje pozornosti tem bitjem je za otroke nekaj najbolj naravnega. Na nezavedni ravni otroci obstoj teh bitij poznajo.
Primerjava: Spomladi, ko se zemlja prebuja in vse začenja brbotati od življenja - brbotajo tudi otroci, kot da bi jim žgečkali podplate, so živahnejši, glasnejši, bolj nagajivi, saj močno zaznavajo dogajanje, prebujanje narave.
Pomemben je točen prihod družin, ker je pomemben skupen začetek programa (običajno se praznik začne z lutkovno pravljico za otroke).
Praznično razpoloženje se ustvarja s svetlobo sveč v svetilkah, zato se ne prižiga električnih luči. Tema omogoča doživetje svetlobe.
Fotografiranje in snemanje na prazniku ni dovoljeno. Vsi udeleženci imajo telefone izklopljene ali jih pustijo doma.
Tišina omogoča oblikovanje razpoloženja, ki omogoča prisluškovanje in občudovanje ljubih otrok, ki bodo s svetilkami razsvetlili vrt. Starši v času v času praznika ne klepetajo, temveč izkoristijo priložnost, da užijejo meditativne trenutke miru in čarobnosti, ki ju ustvarja svetloba svetilk v deželicah ter skupaj z otroci prepevajo in opazujejo dogajanje.
Zaželeno je, da imajo starši v žepu kakšne vžigalice ali vžigalnik. Če slučajno otroku na prazniku ugasne svečka v svetilki, jo lahko v miru prižgejo, to ni nič hudega.
Praznik se zaključi s pohodom otrok z lučkami pod tunelom iz rok, ki ga naredijo straši. Naredi se tudi krog na koncu v katerem otroci svetijo v notranjostjo in povezujejo odrasle v skupnosti ljudi podobnih vrednot.
Otrokom lahko starši pripravijo praznično presenečenje, ter tudi doma z otroci razsvetlijo vrt, dvorišče ali stanovanje. Otroci bodo gotovo z veseljem sodelovali in s tem ritualom, se na simbolni ravni prinaša luč tudi v domovanje otrok. Na delavnici bodo izdelali palčka, ki ga bodo skupaj nastavili na posebno mesto in ko otrok pride z lučko domov, ga bo našel… pred spanjem bodo starši povedali Grimmovo pravljico o Zvezdnih tolarjih ali kakšno podobno. Predšolsko obdobje je obdobje življenja je obdobje brez ekranov, kadar so prisotni majhni otroci, še posebej pa to velja ob prazniku.
Nekaj preprostih priporočil, da bo praznik odzvanjal tudi doma:
Doma se ob prihodu v stanovanje, v hišo ne prižgejo luči. Vstopi se v temno stanovanje in se presvetli vse kotičke. Ob tem se lahko prepeva pesmica Jaz hodim s svojo svetilko. Ali pa se presvetli vrt, če ga družina ima.
V dnevih, ki sledijo lahko otroci s svetilko otroci obiščejo tudi babico in dedka in presvetlijo tudi njen dom ali vrt. Ob tem lahko starim staršem podarijo piškote, ki so jih spekli doma za njih.
Vsak večer, ko je čas za pravljico se lahko, v zatemnjenem prostoru, prižiga svečka v svetilki.
Tudi doma, ali v gozdu se lahko gradijo palčje dežele. Material za ustvarjalno igro je povsod na razpolago, le videti ga je potrebno in uporabiti.
Praznik svetilk ob Martinovem, praznujemo v Mariboru že 33 let od pričetka delovanja prve Waldorfske skupine v javnem vrtcu, ko sva ga prvič izvajale s pokojno sodelavko Petro (leta 1993). Namreč, v prejšnji državi in družbeni ureditvi je bilo tovrstnih možnosti bolj malo in veliko starih običajev je bilo potisnjenih v pozabo.
Praznik svetilk je zelo dobro sprejet, ne le pri otrocih ampak tudi pri starših. Širi se tudi na javne šole in vrtce ter podobne ustanove, kar nas zelo veseli. S takšnimi praznovanji prenavljamo in oživljamo pozabljene kulturne običaje, z njimi negujemo vzgojo vrednot, bogatimo našo kulturo bivanja in se povezujemo z drugimi narodi Evrope.
Pazite se zlorabe praznikov v komercialne namene. Izgubil se je pravi smisel in razumevanje, ostajajo le komercialni interesi in dvomljivima simbolika, ki je na stopnji okultizma, šova, zabave. Takšni prazniki so za dušo kot instant hrana za telo ali kot če pojemo kamnje namesto kruha.
Praznik Halloween (noč čarovnic) je praznik, ki se v Ameriki praznuje 31. oktobra.
Značilni običaji so:
Keltski Samhain – Kelti so 31. oktobra praznovali konec poletja in žetve ter začetek temnega dela leta. Verjeli so, da se v tej noči meja med svetom živih in mrtvih zabriše. To je bilo pred več kot 2000 leti, podrobnosti so se izgubile… Kelti so bili takrat še močno intuitivno povezani z duhovnim svetom. Sodoben človek je odrezan od duhovnega in ne more kar ponavljati starih običajev, če jih ne razume v podrobnosti in ozavesti smisla.
Krščanski vpliv – cerkev je 1. november določila za praznik vseh svetih, spomin na duše v onostranstvu, ki ga praznuje z lepo simboliko poklona spominu na naše najdražje v onstranstvu. Večer pred njim so v Ameriki imenovali All Hallows' Eve, iz česar se je sčasoma razvila popačena beseda Halloween.
Prihod irskih in škotskih priseljencev v 19. stoletju, v Ameriko je povzročil, da so svoje običaje prenesli v ZDA, kjer se je Halloween razvil v praznik, kot ga poznamo danes.
Sodobni Halloween kot ga vidimo danes, z izrezovanje grozljivih buč (ali uporabo plastičnih), strašljivi kostumi kot so smrt, demoni, kri, ubijanje, groteskno okraševanje in pobiranje sladkarij v zameno, za prinašanje groze in strahu v hišo, so postali značilni predvsem v ZDA, sedaj se širijo tudi po Evropi. Ta praznik se je ponekod že čisto preobrazil/spremenil v preoblačenje najodurnejša demonska bitja in uživanju v prinašanju groze in strahu. Gre bolj čaščenje strahu in groze. To je popolnoma neprimerno za dušo majhnega otroka. Potrebno je malčke in predšolske otroke popolnoma zaščititi pred takšnimi do doživetji in vtisi.
November z vonjem po zemlji in trohnenju, z toplimi ognjišči in vonjem po pečenih jabolkih in krompirju, z okusom po sladkem, vročem jabolčnem soku s cimetom, klinčki in limonino lupinico, ob zakurjenem kaminu prinaša možnost za pogled v našo notranjost, za razmislek o dobroti, kaj lahko damo drugim, kaj lahko podelimo kot na primer Sv. Martin ali deklica v pravljici Zvezdni tolarji. V dolgih večerih, ko lahko spet zaposlimo roke in izdelamo svoje adventno in božično okrasje, pa tudi darilca. Sprehodi po gozdu, po mehki listni odeji, so lahko kljub mrazu navdihujoči. Ustrezna oblačila in obutev tudi prepečejo mrazu, da bi nas ogrožal. Otroka oblečemo vedno eno plast več kot odraslega, poskrbimo za volneno perilo in tople volnene nogavice, volna greje najbolje in najbolj prijazno.
Po prazniku Svetilk pa že pripravimo vse za advent in prihod Sv. Miklavža, saj pričakujemo največje veselje, to je rojstvo ljubezni v naših srcih, ki se zgodi za Božič. Ne pozabite! Sv. Miklavž zares obstaja, več prihodnjič.
Jaslične skupine
Trenutno 5 prostih mest
V letu 2026/27 6 prostih mest
Mešane skupine
Trenutno 0 prostih mest
V letu 2026/27 3 prosta mesta
Delimo strokovne članke, napovedujemo aktualne dogodke in objavljamo pomembna obvestila. Prebrskajte vsebine, ki povezujejo skupnost in odpirajo vpogled v naš vsakdan.
Prazniki so veliko več kot le tradicija. Otrokom pomagajo razvijati občutek povezanosti z naravo, letnimi časi, skupnostjo in samim seboj. Posebej predstavljamo Praznik svetilk ob Martinovem.
Leto dni je že za nami v projektnem partnerstvu "Play", v okviru katerega smo se povezali vrtci iz Nizozemske, Cipra, Bolgarije in Slovenije.
Prijazno vabljeni k podpori Jurijevega sejma Waldorfskega vrtca Studenček 2026 ob 100-letnici prvega Waldorfskega vrtca.